Zavezniki Medicine

Max je bil zaposlen z igranjem video igric, medtem ko se je Lily dolgočasila s čakanjem, da se odprejo vrata letališča Heathrow. Zgledalo je kot, da se Max z gledanjem v zaslon, skuša nečemu izogniti.

Ko ga je Lily v polsnu vprašala kaj počne, ji je odgovoril: »Verjameš ali ne, delam domačo nalogo«. Njegov odgovor je vzbudil Lilyino pozornost, zato se je obrnila proti njemu.

»Ali misliš to resno? Do konca najinega potovanja po Evropi je samo še pet dni, ti pa delaš domačo nalogo.«

»Ja čisto zares« je odvrnil Max in skočil na noge. Zdelo se je kot, da e želi izogniti nevidni oviri, medtem ko je še vedno zrl v zaslon svojega tabličnega računalnika.

»To mora biti pa zanimiva naloga« je rekla Lily in ga dregnila v roko. Max se je ustavil, ko se je na zaslonu z velikimi svetlečimi črkami izpisalo IGRA KONČANA.

Lily se je opravičila Max pa se je razočarano usedel na stol. »Delal sem nalogo, ki smo jo dobili pri fiziologiji. Z nanorobotom sem moral pristati na virusu v krvnem obtoku.« je dejal z razočaranim glasom.

Lily ga je začudeno pogledala, zato ji je Max začel podrobneje razlagati o nalogi. Na nivoju nanodelcev, ki so milijardokrat manjši od metra, je znanstvenikom s pomočjo nanotehnologije uspelo uspešno zaznati bolezni v zgodnjih stadijih razvoja in s pomočjo nanodelcev dostaviti zdravila direktno na obolela mesta. S tem jim je uspelo zmanjšati stranske učinke zdravljenja, ki so prisotni pri običajnih metodah.

Za uspešno izvedbo takšnega postopka potrebujemo tri ključne elemente. Najprej potrebujemo ustrezen protein ali drugo električno nabito molekulo, ki deluje kot antidelec. Ta se veže na tkivo, kjer so prisotne nepravilnosti. Nato potrebujemo nosilec za zdravilo na katerega se zdravilo veže, da ga lahko dostavimo na ustrezno mesto. Za nosilec lahko uporabimo liposom, nanodelec ali makromolekulo kot so proteini, DNK ali ogljikovi hidrati. Seveda pa potrebujemo tudi zdravilo, ki bo okuženo tkivo ozdravilo.

Ker naš imunski sistem išče in uniči večino tujkov, ki se znajdejo v telesu, moramo poskrbeti, da je naš nosilec z zdravilom ustrezno zaščiten. To lahko naredimo z različnimi polimeri, ki delujejo kot nevidni plašč, ki ga nadamo nosilcu z zdravilom. Poleg tega, da ta plašč zdravilo skrije pred imunskim sistemom, ga naredi tudi manj toksičnega za telo. Najpogosteje za zaščito pred imunskim sistemom uporabljamo polimer PEG (Polyethylene glycol).

Kot nadgradnjo takšnega sistema za dostavo zdravil so znanstveniki izumili nanorobote. Te majhne naprave so lahko popolnoma sintetične ali biološke in s svojimi senzorji zaznavajo nepravilnosti v človeškem telesu, medtem ko potujejo po krvnem obtoku. Ko naletijo na obolelo mesto izpustijo zdravilo, ki je nameščeno na njih. Zaradi svoje majhne velikosti, lahko dosežejo tudi drugače nedosegljiva mesta v telesu, prav tako pa ne potrebujemo večje operacije, da jih spravimo v krvni obtok. S svojimi senzorji lahko zaznajo bolezni v zgodnjem stadiju in dostavijo zdravilo na mesto vnetja in s tem pomagajo belim krvničkam in drugim obrambnim mehanizmom človeškega telesa v boju z boleznimi.

»Takšni sistemi dostave zdravil so bili razviti za zdravljenje sladkorne bolezni, nekaterih rakavih obolenj, AIDSa, Alzheimerjeve bolezni in mnogih drugih obolenj« je zaključil Max. Ko je želel nadaljevati z nalogo mu je Lily vzela tablični računalnik iz rok, pritisnila START in rekla: »Brez skrbi Max. Bom jaz dokončala tvojo domačo nalogo.« Medtem je z nanorobotom že vijugala po arteriji in iskala obolelo mesto, hkrati pa se izogibala rdečim krvničkam v krvnem obtoku.-