Razsoljevanje vode

»Bi mi prinesel malo vode, prosim?« je Lily vprašala Maxa in ljubko zaprhutala s trepalnicami. Max se ni premaknil, ležal je na hrbtu in užival na toplem soncu. Na Lilyjino vztrajanje je končno vstal in ji pokazal čudovito, neskončno morje, ki je ležalo pred njima. »Tukaj imaš. In vzemi, kolikor vode hočeš«. Nato je nanesel še nekaj kreme za sončenje in zavzel prejšnjo pozo.

»Max! Mislila, sem vodo za piti!« je pojasnila Lily. »Ne morem piti morske vode. Želiš, da zbolim?«

»Ne boš zbolela, lahko dobiš le halucinacije in potem mogoče manjše možganske poškodbe. Najboljše, da ne spiješ preveč« je odgovoril Max s sladkim glasom.

Lily je ugotovila, da Maxa ne bo prepričala. Vstala je, si nadela klobuk, da se zavaruje pred veličastnim grškim soncem, in odšla v kiosk po steklenico vode. Max se je usedel in čakal. Ko se je približala, je bil razočaran. »Meni pa nisi nič prinesla?«.

Lily je pomežiknila. »Ne vidiš Sredozemskega morja pred seboj? Vzemi nekaj vode iz njega, če želiš«, mu je odgovorila.

»To ne bi bilo učinkovito, veš« je začel Max in se odločil, da bo spet odprl eno izmed svojih najljubših tem. »Da bi lahko pili morsko vodo, jo moramo najprej razsoliti, kar ni učinkovito. Porabili bi preveč energije.«

»Oprosti, a spet živiš v 21. stoletju? Ko razsoljevanje ni bilo energetsko učinkovito?« ga je zbodla Lily. »Dandanes velik del populacije pije prečiščeno razsoljeno vodo«.

Max je vstal in se spustil v strastno predavanje. Razsoljevanje vode, je začel, je veliko dražje kot pridobivanje sveže vode iz rek, zemeljskih voda in tudi kot recikliranje vode. Vendar pa so znanstveniki zaradi množice ljudi, ki niso mogli dostopati do sveže vode, morali poiskati vir pitne vode, kjer je vode bilo veliko: v morju.

Znanstveniki so z uporabo membran filtrirali vodo že dolgo časa. Vse membrane so v osnovi materiali z majhnimi luknjicami, ki blokirajo večje delce, manjše pa spustijo skozi. Če so luknjice dovolj majhne, lahko spustijo skozi le molekule vode, vse ostalo pa ostane na drugi strani. Tako  lahko ločimo tudi strupene delce iz vode, a je tak način razsoljevanja drag.

Vrenje vode in zbiranje vodne pare je še en izmed načinov ločevanja vode in onesnaževalcev. A tudi to je bilo neučinkovito.

Lily je odpila še en požirek vode iz steklenice in Maxa vprašala, ali ve, da voda predstavlja več kot 70% teže človeškega bitja. Max je za trenutek prenehal govoriti, saj ni vedel, kam meri z vprašanjem.

Lily mu je še enkrat več povedala, da je narava že iznašla rešitev problema. Biomimetične membrane! Ljudje, živali in narave smo sestavljeni iz celic. Zunanji del vsake celice je membrana. Pri različnih živalskih in rastlinskih celicah te membrane vsebujejo poseben protein, imenovan aquaporin.

Zaradi aquaporina lahko voda teče hitro skozi membrane, medtem ko ostale molekule ne morejo. Aquaporin se selektivno veže le na molekule vode in tako spusti skozi le njih. Tak način prenosa vode je zelo učinkovit in je bil uporabljen za izboljšanje razsoljevalnih membran in zmanjšanje operacijskih in energijskih stroškov.

Max je bil tako navdušen kot tudi žejen. Pohvalil je Lily in ji istočasno poskusil vzeti steklenico iz rok. Toda Lily je bila hitrejša.

»Če želiš piti vodo, se lahko ali sprehodiš do kioska ali pa odpreš lastno razsoljevalnico, tukaj na tem čudovitem otoku Kreta. Jasno?« je vprašala.